Platforma za napotitev na delo

Kaj urejajo kolektivne pogodbe v Avstriji?

Ta tematski sklop ponuja splošen vpogled v pojme in najpogostejše vsebine kolektivnih pogodb.

V kolektivno pogodbo so vključene tudi številne pravice delavcev, ki zakonsko niso določene oziroma niso podrobno določene, npr.:

  • minimalne plače, nadomestila za vajence;
  • letna oz. redna povišanja plač;
  • plačna lestvica z razvrstitvijo, napredovanji in priznavanjem delovnih izkušenj;
  • dodatki za določene dejavnosti;
  • božičnica in regres;
  • redni delovni čas med 35 in 40 urami na teden;
  • dodatek za nadurno delo v višini 50 % ali več, odvisno od časa opravljanja dela (npr. 100-odstotni dodatek za delo ob nedeljah in načno delo);
  • višja urna postavka za izračun in nadomestilo za nadure;
  • dodatki za delo ponoči ali ob nedeljah;
  • več dopusta za invalidne osebe;
  • 24. in 31. december kot dneva prosta dneva;
  • priznavanje porodniških dopustov pri odpravnini;
  • priznavanje porodniškega dopusta pri napredovanju, nadaljnjem izplačevanju nadomestila, odpovednem roku in trajanju dopusta;
  • pravica do prostega časa v določenem časovnem obsegu za nekatere dogodke (selitev, poroka oziroma sklenitev partnerske zveze, primer smrti, rojstva, opravkov na upravni enoti itn.);
  • predpisi za službena potovanja, nadomestila stroškov in kilometrino.

Pojmi in tipične vsebine kolektivnih pogodb

Plača

Delovni čas in nadure

Dopust

Nadaljnje izplačilo nadomestil v primeru bolezni

Dodatki


Plača

Minimalne plače
V Avstriji ni zakonsko določenih minimalnih plač.
Minimalne plače morajo biti dogovorjene s kolektivnimi pogajanji med sindikati in združenji delodajalcev.

Povišanja plače
Povišanja plače praviloma zadevajo minimalne plače in so dogovorjena s kolektivnimi pogajanji med sindikatom in združenji delodajalcev. Razlikujejo se glede na panogo.

Sistem plač (plačna lestvica)

Kolektivne pogodbe vsebujejo sistem plač s splošnimi pravili za izračun minimalnih plač za različne dejavnosti ter plačno lestvico.

Zaposlitvene kategorije ali poklicne skupine

Minimalne plače so v kolektivni pogodbi izračunane po določenih merilih.
Sheme zaposlitvenih kategorij ali poklicnih skupin označujejo določene poklicne dejavnosti in na njih temelji izračun plače po kolektivni pogodbi v panogi, za katero se uporablja kolektivna pogodba.

Merila za razvrstitev

Za določitev minimalne plače so dejavnosti ocenjene po različnih merilih.
Po eni strani to obsega opredelitev dejavnosti, ki deloma vsebuje konkretne opise poklica. Pomembne so tudi kvalifikacije (npr. izobraževanja) in poklicne izkušnje.
V kolektivnih pogodbah za zaposlene je pomemben dejavnik za določitev plače tudi priznavanje delovnih izkušenj.

Prerazporeditve in napredovanja

V številnih kolektivnih pogodbah so določena pravila za napredovanja in prerazporeditve v plačni lestvici. Tukaj sta pomembna predvsem delovna doba ali sprememba dejavnosti.
Napredovanje pomeni, da se minimalna plača, določena s kolektivno pogodbo, poviša znotraj zaposlitvene kategorije – večinoma do tega pride po določenem časovnem obdobju (npr. po dveh letih – »dveletno povečanje«).
Pri premestitvi se delavci znotraj ene plačne lestvice prerazporedijo iz ene zaposlitvene kategorije ali poklicne skupine v drugo. Pogosto se to zgodi ob menjavi poklicne dejavnosti ali po določeni delovni dobi.

Delovni čas in nadure

Delovni čas

Delovni čas je čas od prihoda na delo do zaključka dela brez upoštevanja počitkov.
Čas za prevoz na delo ali z dela načeloma ni del delovnega časa. V takšnem primeru nekatere kolektivne pogodbe določajo ugodnejše pogoje za delavce.

Redni delovni čas

Zakonsko določen redni delovni čas znaša 8 ur na dan oziroma 40 ur na teden.
V številnih kolektivnih pogodbah pa je predviden skrajšan redni delovni čas (npr. 38,5 ur na teden).
V zvezi z razdelitvijo tedenskega delovnega časa na posamezne delovne dni je veliko izjem. Za podaljšan počitek za konec delovnega tedna zaradi »kratkega petka« je dovoljeno podaljšanje rednega dnevnega delovnega časa na 9 ur.

Delo s krajšim delovnim časom

O delu s krajšim delovnim časom govorimo, kadar je dogovorjeni tedenski delovni čas krajši od rednega delovnega časa, določenega z zakonom ali kolektivno pogodbo (npr. 25 ur na teden).

Nadure

O nadurah govorimo, kadar delavec opravlja delo, ki presega zakonsko določen redni delovni čas 40 ur na teden oz. dnevni redni delovni čas 8 ur.
Redni delovni čas 40 ur na teden oziroma 8 ur na dan se lahko v skladu z zakonom o delovnem času razdeli tudi drugače ali podaljša (npr. dogovor o gibljivem delovnem času, poračun delovnega časa).

Dodatek za nadurno delo

Delavci prejmejo najmanj 50-odstotni dodatek na opravljeno naduro.
Kadar se delavci namesto tega dogovorijo za izravnavo nadur s prostim časom, imajo za eno naduro na voljo 1,5 ure izravnave.
Poleg tega so v številnih kolektivnih pogodbah predvideni višji dodatki za nočno delo, delo ob praznikih in nedeljsko delo.
Osnova za obračun dodatkov je praviloma redna plačna postavka (tudi tukaj so v kolektivnih pogodbah deloma ugodnejši predpisi).

Delo prek polnega delovnega časa

O delu prek polnega delovnega časa govorimo pri zaposlenih za krajši delovni čas, kadar delo presega dogovorjeni obseg rednega delovnega časa (npr. 20 ur tedensko po pogodbi o zaposlitvi) in je krajše od zakonsko določenega obsega rednega delovnega časa (praviloma 40 ur tedensko).
Nadure so šele ure, ki presegajo zakonsko določen obseg rednega delovnega časa.

Dodatek za delo prek polnega delovnega časa

Za opravljeno uro dela prek polnega delovnega časa načeloma velja zakonski 25-odstotni dodatek.
Pri tem obstajajo izjeme: ta dodatek za delo prek polnega delovnega časa npr. ne velja, kadar so bile ure dela prek polnega delovnega časa v določenem časovnem obdobju treh mesecev izrabljene z izravnavo ur s prostim časom (v razmerju 1 : 1).
Kolektivne pogodbe lahko to urejajo tudi drugače (npr. od kdaj veljajo dodatki za delo prek polnega delovnega časa).
Če je v kolektivni pogodbi predviden redni delovni čas 38 ur na teden in delo prek polnega delovnega časa brez dodatkov v obsegu 1,5 ure, velja to tudi za zaposlene za krajši delovni čas (to pomeni, da za 1,5 ure dela prek polnega delovnega časa niso upravičeni do dodatka).

Gibljiv delovni čas (gibljivi čas)

Kadar si lahko delavci začetek in konec dnevnega delovnega časa znotraj določenega časovnega okvira določajo sami, govorimo o gibljivem delovnem času.
V podjetjih s svetom delavcev morajo biti dogovori o gibljivem času urejeni v participacijskem dogovoru. V podjetjih brez sveta delavcev se to izvede s posameznimi dogovori s posameznimi delavci.

Obračunski delovni čas (obračunsko obdobje, širokopasovni modeli)

Številne kolektivne pogodbe določajo, da je mogoče redni delovni čas podaljšati na več kot 40 ur na teden (npr. na največ 44 ur), če redni tedenski delovni čas v skladu s kolektivno pogodbo (večinoma 38,5 ur) v določenem časovnem obdobju v povprečju ni presežen. To pomeni, da se en teden dela dlje, drug teden pa manj časa.
V obračunskem obdobju nadure ne nastajajo.

Izmensko delo

Kadar se več delavcev na en delovni dan zamenja na enem delovnem mestu (»deljenje delovnega mesta«), govorimo o izmenskem delu.
Delovni časi posameznih izmen morajo biti določeni z izmenskim načrtom.

Nadomestitev delovnega časa

Za podaljšanje prostega časa v povezavi s prazniki se lahko delavci s svojimi delodajalci dogovorijo, da za to druge dni v tednu delajo dlje.
Ta nadomestitev se v praksi pogosto pojavlja v zvezi z dnevi med koncem tedna in dela prostim dnevom. Nadomestiti je mogoče tudi več delovnih dni (npr. med božičem in novim letom).

Delo za praznike, počitek za praznike in dela prosti dnevi

Če zaradi praznika ni mogoče delati, delavcem pripada nadomestilo, ki bi ga prejeli tudi sicer – torej brez izpada dela zaradi praznika (»nadomestilo za praznike«).
Če delavci delajo na državni praznik (»delo za praznike«), prejmejo poleg nadomestila za praznike plačilo za opravljene ure dela ali pa se dogovorijo za izravnavo ur s prostim časom v obsegu opravljenih ur.
Ta »nadomestni počitek« mora zajemati vsaj en koledarski dan ali 36 ur.
Tudi takšni primeri so pogosto opredeljeni v kolektivnih pogodbah.

Dela prosti dnevi

Dela prosti dnevi v Avstriji so z zakonom določeni prazniki v Avstriji, na katere so vsi delavci prosti in zanje velja nadaljnje izplačilo plače.
Dodatno panožne kolektivne pogodbe določajo, da sta 24. in 31. december dela prosta dneva.
Pripadniki evangeličanske in starokatoliške cerkve imajo poleg tega prost dan na veliki petek, pripadniki izraelske verske skupnosti pa imajo prosto na dan sprave (Jom Kipur).

Dodatne informacije najdete v razdelku »Kateri delovni čas je treba upoštevati?«

Dopust

Referenčno leto

Referenčno leto se načeloma začne z dnem, ko se delavec pridruži podjetju (enoletno obdobje). Praviloma se ujema z letom dela. V podjetju se lahko referenčno leto uskladi s koledarskim letom.

Regres za letni dopust

Regres za letni dopust je nadomestilo (plača), ki jo delavci prejmejo med dopustom.
Delavcem pripadajo vsa nadomestila, ki bi jih prejeli sicer – torej tudi, če ne bi nastopili dopusta (= načelo izpada – tukaj je treba upoštevati tudi redno opravljene nadure).
Regres se ne sme enačiti s počitniškimi bonitetami. Počitniške bonitete se izplačajo dodatno in so posebni prejemki.

Posebni prejemki, počitniške bonitete in božičnica

Posebni prejemki niso urejeni zakonsko, ampak predvsem s kolektivnimi pogodbami.
Tipična posebna prejemka sta počitniška boniteta in božičnica, ki ju imenujemo tudi »13. in 14. plača«, »dodatek za dopust« in »nadomestilo za dopust«.
Počitniške bonitete in božičnica se večinoma izplačajo poleti in pozimi ter znašata po eno mesečno plačo.

Napotenim ali posredovanim delavcem je treba posebne prejemke za trajanje napotitve ali posredovanja izplačati alikvotno s tekočim nadomestilom – praviloma že ob vsakem mesečnem plačilu, tudi če kolektivna pogodba določa poznejše izplačilo celotnega zneska.

Če so delavci v Avstrijo napoteni tudi samo posamezne dni, jim je treba posebne prejemke izplačati tudi samo za te dni.

Nadaljnje izplačilo nadomestil v primeru bolezni

Če so delavci v skladu z Uredbo EU (ES) št. 883/2004 v Avstriji vključeni v sistem socialne varnosti, jim morajo delodajalci v primeru nezmožnosti opravljanja dela zaradi bolezni v skladu z avstrijskimi pravnimi predpisi za določeno obdobje še naprej izplačevati nadomestilo.
Načeloma so delavci v primeru bolezni upravičeni do nadomestila za obdobje 6 tednov.
Upravičenost se podaljša na 8 tednov po 5 letih delovne dobe, na 10 tednov po 15 letih delovne dobe in na 12 tednov po 25 letih delovne dobe.
Predpisi o tem, kdaj npr. nastane (novo) upravičenje do nadaljnjega izplačevanja nadomestila, so zapleteni in se razlikujejo za delavce in zaposlene. Kolektivne pogodbe lahko vsebujejo tudi ugodnejše pogoje kot zakon.

Dodatki

Dodatni sestavni deli plače vam lahko pripadajo v obliki dodatkov ali doplačil.
Dodatki pripadajo npr. za določena dela: za delo prek polnega delovnega časa in nadure, delo ob nedeljah in za praznike ali v trgovinah za delo med podaljšanimi odpiralnimi časi.
Nekateri dodatki so urejeni z zakonom, nekateri pa samo s kolektivno pogodbo.
Doplačila so večinoma urejena s kolektivnimi pogodbami in niso določena z zakonom – npr.:

  • doplačila za delo zunaj prostorov podjetja (nadomestilo za montažo);
  • za posebne delovne pogoje ali
  • nočno delo.

 

Artikel priporoči